travel

We spent Golden Week holidays of 2019 in Indonesia, traveling between Bali, Nusa Penida, the Gilis and Lombok. Each island offers different kind of vibe and activities and we honestly couldn’t pick our favorite. Nusa Penida mesmerized us with it’s cliffs, it is still a bit underdeveloped so the roads and accommodations were not the best. The Gilis were super touristy, which is great as far as food choices and accommodation goes and less great if you’re not into sharing the waters with crowds of people. We did the discovery dive while staying on Gili Trawangan and got addicted to it… For Lombok we planned on staying put in one spot for an entire week (a lot for us, we prefer to move areound) to practice surfing but after discovering how great diving is we changed our mind and decided to do the diving certificate. It was the greatest decision since Lombok is not touristy at all so we got to learn diving in a completely empty bay + got the pink beach to ourselves. The town of Kuta also offers great food and nightlife so we could really used to staying there if it wasn’t for me getting horrible ‘Bali belly’ and spending a couple of days in bed toilet. From there we returned to Bali and enjoyed a couple more days of relaxed island vibes.

Writing this really made me realize how the world has changed since then and i really hope we can soon travel again!

Macao sem imela čast obiskati že pred časom… Vmes sem mislila, da so se slike izgubile ob računalniškem popravilu, ko pa sem jih ponovno našla sem se odločila za hiter zapis v izogib morebitni ponovni izgubi in torej pišem tale spominski dnevnik. Macao je bil do nedavnega portugalska kolonija in še danes uživa poseben administrativni status znotraj Kitajske, zato se je posebno Klemen ob obisku zelo veselil portugalskega vpliva. Razočaranje je bilo visokim pričakovanjem primerno. Od portugalske zgodovine je namreč ostalo bore malo: dvojezični napisi na ulicah, javljanje javnega prevoza v portugalščini, ena ruševina katedrale in nekaj uličic evropskega izgleda s kakšno v preteklosti zacementirano restavracijo kjer strežejo Superbock in francesinhe. V kitajščini, ali polomljeni angleščini, se razume… portugalščina v Macau ni več aktivni jezik. Mestu vladajo še eni monstrumi sodobnega časa: kazinoji. Nad starim delom mesta se zlovešče dviguje zgradba kazinoja Grande Lisboa, ki cela v zlatem z obliko spominja na lotusov cvet. Na drugi strani mostu se razprostirajo kičasti kazinoji v obliki mini Benetk, Pariza, New Yorka in nov supermoderen kazino s hotelom, ki so ga zasnovali v biroju Zahe Hadid. Macao je največja svetovna prestolnica iger na srečo, sicer pa človek tam nima kaj veliko početi. Osebno me je najbolj navdušilo odkritje pokopališča, ki je prava mirna oaza v podivjanem mestu. Tam sem se sprehajala med spomeniki kitajskih portretov s portugalskimi imeni in se spraševala, zakaj v letu bivanja na ‘mainland’ Kitajskem še nikoli nisem opazila pokopališča?!?

p.s. najboljši način za navigacijo je starinski zemljevid, interneti namreč tudi tukaj ne delajo…

Siargao je kot Bali izpred petnajstih let

Med vsemi neštetimi filipinskimi otočki se je res težko odločiti katere izbrati za obisk; posebno ob omejenem času! Po internetnem brskanju in spraševanju prijateljev, ki so že bili na FIlipinih sva se odločila, da obiščeva še precej neznan otok Siargao. Mini otoček leži čisto ob Pacifiku in se ga drži sloves surferskega ‘Balija pred 15leti’. Nudi svetovno znane valove za surfanje, naravne bazene (kjer je strašna gužva lokalnih turistov, je pa tudi zelo lepo), podzemne jame (kamor te praktično brez opreme pospremijo lokalni ‘vodiči’ in sploh niso prav nič posebnega, zato se raje peljite kar dalje), sanjsko laguno (ki je nisva imela časa obiskati) in neskončne zelene palmove gozdove. V okolici otoka je tudi nekaj fotogeničnih miniaturnih otočkov in sandbankov, kamor se je mogoče odpraviti na izlet s čolnom. Midva sva to spustila, ker sva sandbanke videla že na Cebuju in Boholu in potem so počasi vsi enaki. Plaže z belim peskom so neskončno dolge, na njih kraljujejo potepuški psi in sproščeni bari.

Siargao se da obvoziti s skuterjem

Center dogajanja na Siargau je mesto General Luna, kjer se ob smiselno poimenovani Tourism Road zvrščajo apartmaji, bari, trgovinice in surf šole. Edini bankomat v mestu ne dela, zato je treba s skuterjem v pol ure oddaljeno Dapo. Skuter je, kot je pač navada v Aziji, najbolj primerno prevozno sredstvo. Sposoditi si ga je mogoče v vsaki nastanitvi, v primeru dežja pa se pač ustaviš ob cesti in v družbi turistov in domačinov počakaš v za to namenjenih hiškah. Na splošno je otok mogoče po krožni cesti obvoziti v celoti, v izogib boleči zadnji plati pa bi za to predlagala dvodnevni izlet.

Za mesojedce in vegane

Posebnost Siargaa je dejstvo, da je ekološko ozaveščen. Po mojih izkušnjah je to edini prostor v Aziji, kjer stremijo k varovanju okolja, zmanjševanju rabe plastike, uporabi bambusnih slamic itd. Kot je v pač Evropi že vsakdanja navada. Kar se tiče hrane imajo v nasprotju z ostalimi filipinskimi otoki kulinariko na zelo visokem nivoju. Na voljo vse; od izjemo dobrih lokalnih žar restavracij, kjer strežejo lokalno meso iz proste reje pa do ultra trendi zahodnjaških veganskih lokalov in čisto pravih italjanskih picerij.

Siargao je za vse generacije

Na Siargao sva letela s Cebuja, kamor sva prišla z Bohola, že vsa naveličana gužve in monotone turistične ponudbe. Na miniaturnem letalu sva se med dvajsetletnimi backpakerji počutila kot pravi korenini in malo podvomila o pravilnosti svoje izbire otočka. Na cilju je ves strah v trenutku izpuhtel; Siargao je raj! Še precej domač, z majhnimi lokalnimi kolibami in bungalovi za turiste, pred ‘hišami’ privezanimi vodnimi bivoli, piščanci in prašiči in živahnimi lokalnimi otroci. Med slokimi domačini kitastih teles je mogoče opaziti tudi veliko zahodnjaških surferjev, ki so nekoč prišli na otok kot turisti in ostali za vedno. Velikih hotelov na otoku ni, mogoče pa je najeti bungalove, apartmaje in kolibe; odvisno od budgeta.

Na Siargau se spi v kolibah ali vilah

Midva sva preizkusila ceneno kolibo, ki se je razen blazno prijaznih lastnikov zaradi osnovnih pogojev bivanja raje ne bom spominjala in Bulan Villas. Te je mogoče občudovati na gornji fotografiji in jih je pred kratkim odprla mlada ambiciozna lokalka. Njihova arhitektura inspiracijo išče v lokalni otoški gradnji z lesom in strmimi strehami. Med vilami je z bujnim tropskim rastjem obraščen bazen, ob katerem človek hitro pozabi, da je morje na plaži preplitvo za zaplavati.

Lokalci so veseli turistov

Lokalno prebivalstvo je sicer sila podjetno, iz še tako nepomembne znamnitosti poskusijo narediti denar. Palma, ki visi nad reko in se je mogoče z nje zagugati v vodo je, tudi zaradi Instagrama, postala prava senzacija. Ob cesti otroci oglašujejo dogajanje in prodajajo bambusove slamice, do palme je po gozdu speljana utrjena potka ob kateri so postavljeni ‘domači’ štantki, za skok v vodo in fotografijo fantje poberejo simbolično vstopnino. Skratka, za denar vam bodo uredili vse, od prevozov, izletov, surf inštukcij in verjetno še česa manj politično korektnega.

Otok živi od surfanja… in žura

Na Siargau ne gre brez surfanja, jaz sem se v tem preizkusila drugič v življenju, pa smo šli kar na ‘intermediate’ valove. Odličen občutek, ko si na vrhu vala, malo manj kadar te zalije gora vode. Učitelji surfanja se ponujajo na vsakem koraku in učence med učno uro obvestijo še o tem, v katerem lokalu se tisti večer odvija žur. Žurke so na prostem, dji vrtijo preglasno trendi glasbo in prehitro režejo komade. Publika je dovolj mlada in pijana, da je to ne moti. Tudi če ne surfate je obisk svetovno znane plaže Cloud 9 izjemno zanimivo doživetje! Tam se je mogoče povzpeti na dvignjeno platformo in z višine opazovati mojstre obvladovanja valov.

Na Siargao preden ga uniči masovni turizem

Resnično upam, da Siargao ne bo podlegel kapitalu in da bo lokalnim prebivalcem uspelo ostati zvetim samim sebi in trajnostnemu razvoju otoka, ki privlači nekoliko specifično publiko turistov. Škoda bi bilo praktično neokrnjeno naravo oskruniti z megalomanskimi hotelskimi resorti in vode, namenjene surfanju preplaviti z zoprnimi glasnimi motoriziranimi čolni. Ampak seveda baje na otok že prihaja Sheraton ali pa mogoče Shangrila, za potrebo te zgodbe je detajl imena hotelske verige nepomemben. Če mislite, Siargao obiščite kaj hitro! 

Če potegnem črto je Siargao, če odštejem Hong Kong, brez dvoma postal moj najljubši otok v Aziji in se bom še vrnila. Za dlje časa, preden končajo Sheraton ali/in Shangrila!

Če se med potovanjem po Filipininh znajdeš na Cebuju in imaš kakšen dan odveč časa med leti je Happy Beach Cebu neponovljiva ideja za zapravljanje časa.  Zabaviščni kompleks je oblikovan resnično zanimivo in spominja na pravljično deželo. Vsi elementi so obarvani v živahne tone roza, vijolične, rumene in oranžne barve ter dekorirani s plastičnimi palmami in flamingovci. Zanimivo je opazovati, kako je mogoče že samo z oblikovanjem prostora privabiti ljudi in kako bizaren je pogled na kontrast plastičnih palm ob bazenu in naravnih palm v ozadju. V kompleksu je mogoče uživati na ležalnikih ob bazenu, si privoščiti koktejle v baru ali kosilo v restavraciji ter se preizkusiti v premagovanju ovir na napihljivem poligonu, v ličnih bungalovih pa imajo urejena tudi prenočišča.  Na žalost večina obiskovalcev ne uživa v realni izkušnji temveč se bolj fokusirajo na dokumentiranje za družabna omrežja. K temu pripomore sorazmerno slab servis; nekaterih stvari na meniju nimajo in ti, meni nič tebi nič, prinesejo na mizo kar nekaj po svoji izbiri ter se nato čudijo ko naročilo zavrneš. No, sva se pač sprijaznila, si za zajtrk privoščila kar pivo in si dala duška na napihljivem poligonu. Edina. Ostali gostje so se slikali na flamingotih. Skratka, če ste že tam in imate malce preveč časa je obisk luštna ideja, sicer pa so na Cebuju veliko lepši naravni slapovi!

Ali je mogoče biti nostalgičen po nekem času že v trenutku, ko se odvija? Tako sem namreč občutila naš Punce po svoje vikend v Piranu… Od naših bolj stalnih druženj je minilo že kar nekaj časa, življenje vsako od nas z vedno močnejšim tokom odnaša v svojo smer. Ravno zato sem še toliko bolj vesela, da smo se uspele ujeti za kratek vikend pobeg, prežet s pohajkovanjem po ozkih ulicah, posedanjem v kavarnah, skoki v morje, večernimi klepeti ter srkanjem penine med izletom s starinsko ladjico Vintage Boat Tours. Nastanile smo se v apartmaju Vela, ki je popolno primorsko zatočišče za popotnike, ki iščejo miren, čist in udoben počitniški dom s super prijazno lastnico, ki pod nadimkom Diši po morju rada deli namige za nepozabne dogodivščine.  Piran je res najlepša kulisa za sproščen vikend!

Odgovor na vrašanje, zakaj sem sploh na Kitajskem je pravzaprav precej preprost: moja boljša polovica (zakaj ta izraz za moški spol ne obstaja?) je dobil zanimivo ponudbo za službo. Seveda odločitev za selitev ni bila najlažja ampak sva se po tehtnem premisleku odločila da sprejmeva izziv. On je kovček spakiral že poleti in se pred mojim prihodom malce aklimatiziral, sama pa sem morala v Sloveniji zaradi tekočih projektov ostati malce dlje. Locirana sva v mestu Suzhou, ki je okoli 60km oddaljeno od Šanghaja ter katerega staro mestno jedro slovi kot ‘vzhodne Benetke’. Živiva v dvaindvajsetem nadstropju sodobnega bloka z razgeldom na veliko jezero, v ‘modernem’ delu mesta. Verjetno se sprašujete kaj bom tu počela jaz? Ja, tudi sama sem v isti dilemi, življenje domače gospodinje mi namreč nikoli ni preveč dišalo…. Srečo imam, da lahko precej svojega dela opravim na daljavo. Zaenkrat imam plan delati prek spleta ter se po potrebi vračati v Slovenijo, če se kakšna zanimiva priložnost pojavi tu pa bom tudi to pograbila z obema rokama. Vse možnosti puščava odprte; če nama bo všeč ostaneva, ko nama ne bo več skočiva na letalo. Najtežja stvar pri selitvi na drugi konec sveta je brez dvoma dejstvo, da najina psička ni mogla z nama ampak me pomirja zavedanje, da bo v novem (začasnem, ill be back, i swear!) domu še bolj razvajena kot pri nama….

Če vas zanimajo prvi vtisi življenja na Kitajskem in  kako se znajdem ob kulturnem šoku stay tuned, napišem odstavek ali dva kaj kmalu!